Preskoči na vsebino


O sv. Jožefu

Jožef, Jezusov krušni oče, je bil po poklicu tesar. Skeptični prebivalci Nazareta so se spraševali: »Ali ni on tesarjev sin?« ( Matej, 13:55).

Ni bil bogat, saj je lahko v templju, ko je bil Jezus obrezan in Marija očiščena, v znak zahvale ponudil samo žrtvovanje dveh golobic. Slednje je bilo dovoljeno samo tistim, ki si niso mogli privoščiti ovce (Luka, 2:24). Tako je pokazal spoštovanje do Boga.

Čeprav je Jožef izhajal iz kraljevskega rodu je bil skromem. Matej in Luka se povsem ne strinjata o podrobnostih, oba pa sta označila njegov izvor iz Davidovega rodu, največjega Izraelskega kralja (Matej 1:1-16 in Luka 3:23-38).

V sanjah ga angel nagovori s »sin Davidov«. Pozneje je bil tako nagovorjen tudi Juzus.

Jožef je bil sočuten in skrben. Po zaroki je ugotovil, da je Marija noseča. Namenil se je ločiti od nje, vendar ga je skrbelo za njeno varnost in trpljenje. Ni se zavedal, da nosi Božjega sina. V tistem času so vse ženske , obtožene prešuštva, kamenjali do smrti, zato se je odločil, da se bo od nje ločil tiho in ji prihranil sramoto in krutost (Matej, 1:19-25).

Jožef je bil ubogljiv in vreden božjega zaupanja. Jožef se je nemudoma poročil z Marijo brez vprašanj, ko mu je v sanjah angel povedal resnico o Božjem otroku, ki ga je nosila. Ob ponovnem nagovu, mu je sporočil, da so njegova družina in prijatelji v nevarnosti. Nemudoma je vse zapustil in zbežal s svojo mlado ženo in otrokom v tujo deželo, v Egipt. Vrnil se je, ko mu je angel sporočil, da je varno.

Jožef je ljubil Jezusa. V času njegovega otroštva je skrbel za njegovo varnost. Tudi po vrnitvi v rodno deželo so živeli v varnem predelu, stran od bližnjih. Ko je Jezus odšel za tri dni v tempelj sta ga s strahom povsod iskala. (Luka 2:48). Znano je tudi, da je Jožef ravnal z Juzusom kot z lastnim sinom. Ljudje v Nazaretu so ga naslavljali: »Ali ni to Jožefov sin?« (Luka 4:22).

Veliko zgodovinarjev je mnenja, da je Jožef umrl pred Jezusovim javnim življenjem, ker ga ni bilo niti pri njegovem križanju niti ob vstajenju. Ko je bil Jezus star dvanajst let, se je Jožef z njim odpravil na velikonočno romanje v Jeruzalem. Tokrat Jožef zadnjikrat nastopa v evangelijih; v poznejših izročilih pa ni več omenjen.

Jožef je zavetnik umirajočih, ker se domneva da je umrl pred Jezusovim javnim življenjem. Bil je »pravičen človek« (Matej 1:18).

Jožefa je vredno občudovati in mu zaupati v moč priprošnje pri Bogu.

19. marca goduje Jožef, Marijin mož, 1. maja pa Jožef delavec.


 


 


 


 



Print Friendly and PDF